„Pravična trgovina“ v mednarodnem trgovanju

Iz moralnega vidika vsi nekako podpiramo pravično trgovino in o tem razmišljamo zelo intervalno, odvisno od situacije, dogodkov predvsem praznikov itd. Vse kakor dobimo na moment nek zunanji impulz zavedanja. Vendar vsak človek v prvi vrsti razmišlja le o sebi, o svojih potrebah, sredstvih in željah in hitro te potrebe zameglijo tisto moralno. Če že govorilo o pravični trgovini, sem zato, da se podpre prvo lokalne pridelovalce, tiste pristne, srčne, ki proda toliko kot sam pridela, pustimo pa na strani tiste, ki preprodajajo tuje pridelke in si lastijo izvor. Seveda Slovenija ni zmožna pridelati vsega, kar ponujajo nakupovalni centri, saj nam podnebje ne ponuja ustreznih pogojev. Z osvajanjem celin s Kolumbom na čelu in Posledično tudi globalizacijo in množičnim turizmom, nam je hrana pridelana po svetu, že dodobra poznana, in prosto dostopna in smo jo nekako izbrali kot svojo primarno. Vendar za vsem tem stoji kruta resnica. Dejstvo je da so delavci na plantažah slabo plačani, izkoriščeni in to si želimo izkoreninit s pravično trgovino. S poštenim plačilom bi poskrbeli tako za razvoj in ohranjanje okolja in socialno varnost prebivalcev. Da bi ločili slabe poslovne dogovore od dobrih, so si izmislili certifikate. To je sicer bolj kot ne obliž slabe vesti velikih korporacij. Vendar vzporedno z nečim dobrim vedno spremlja tudi tisto slabo oz. vedno se najde pot do izkoriščenja situacije in prilagajanja pravil, nadzor nad vsem tem pa je slab. Na trgu je mnogo certifikatov, ki pa jih potrošnik ne prepozna in lahko le slepo verjame v vse te simbole. Na potrošniku je, da se o tem izobrazi, preveriti res ni več težko in če je tako zaveden, kupuje in zahteva le najboljše.

In še na kratko o slovenskem kmetu in bio krompirju. Realno pridelava t.i. eko, bio, organik živil, kot si jih potrošnik zamišlja, v Sloveniji ni mogoča. Prekratke so razdalje med posameznimi pridelovalci in neugodne vremenske razmere porušijo vsa pravila igre pri škropljenju, gnojenju itd. Ker pa morajo tudi izdajatelji certifikatov nekaj zaslužiti, spustijo standarde in smo vsi po malem zadovoljni. Izkorišča se sistem zaradi slabe kontrole. Kratka a resnična zgodba. Kmet v semenarni kupi krompir, seveda na določeno količino prejme tudi popust. Ker pa so stranke vse bolj zahtevne, se odloči kupiti še manjši zaboj tistega dražjega s certifikatom. En žig je dovolj in imaš papir, da prodajaš bio krompir.

Podpiram slovenskega kmeta, vendar ne nasedam bio izdelkom.