Mislim ,da o zatonu globalizacije je težko govoriti, ker kot so že kolegi zgoraj v komentarjih omenili verjamem, da se bo njena razsežnost samo še povečevala, sedaj se res to kaže v prenasičenosti informacij na področju informiranja ljudi z vseh strani...temu dejansko lahko rečemo "bombardiranje" z vseh strani in človek postaja zmeden in prestrašen.
Verjamem, da nisem imela edina slabo izkušnjo ob prvem udaru covida v naši državi. Z začetka se nam je vse skupaj zdelo tako daleč, tam na Kitajskem, ah kje to k nam ne bo kar tako hitro prišlo. In čez noč nas je udarila novica, da je virus potrjen in prisoten v Sloveniji...in potem se je pričelo to dobesedno "vojno bombardiranje" prebivalcev z virusom. Non stop je bilo na vseh možnih novicah koliko ljudi je umrlo, kaj vse se nam lahko zgodi, zdravila ni, slike trupel, ki jih v Italiji odvažajo iz mest in kriki ljudi, ki so proti, da so ta trupla pripeljali na "hrambo" k njim, ker je povsod že zmanjkovalo prostora.
Zajela nas je globalna panika, nemoč in zaprli smo se čez noč v svoja stanovanja, hiše itd.... Je takrat kdo razmišljal kakšen bi bil dober bojni plan, da premagamo to skupaj, kako bi informirali ljudi, mogoče v to vključili neke pametne vmesne inštitucije, ki bi na strokoven in vseeno empatičen način ljudem razložile kaj se dogaja in kako to preprečiti? je kdo pomislil na družine v stiski, na šolanje otrok, na bolne, stare itd...zajela nas je samo globalna panika in v tistem trenutku vsak človek intuitivno poskrbi zase in za svoje. In ja tukaj lahko tisti trenutek govorimo o tribalizaciji družbe, saj se zapreš v "krog svojih ljudi" kjer se počutiš varnega.
Smo pa ljudje socialna bitja in v čisto zaprte koncepte takih družb ne verjamem, saj smo vedno bili po duši popotniki in smo radi spoznavali novo in drugačno...naša osnovna napaka je samo, da ljudje zelo težko sprejemajo drugačnost in se ji prilagajamo, zato se potem ljudje zatekajo k ekstremizmu saj se mi zdi, da iz vsake take osebe potem v ozadju izhaja neko "trpljenje". Iz nekega njenega življenjskega obdobja, kar se pa potem kasneje izkaže, da vse te negativne izkušnje nosiš naprej namesto, da bi se trudili biti boljši in dobesedno delati nasprotno od tega kar smo pretrpeli.
Mladi se od časa vzpona interneta pospešeno zapirajo vase in že globalno živijo v nekih svojih "boljših" svetovih z novodobno boleznijo iskanja samega sebe v tem novodobnem svetu. Mislim, da bo v prihodnosti to ena izmed globalnih problematik sveta, kako mlade motivirati in postavljati v neko "realno življenjsko stanje" tega sveta in zmanjševati neka popolna virtualna okolja, kjer se pa tudi vsa lepota in sovražnost teh izprijenost le teh prične....
Mislim ,da o zatonu globalizacije je težko govoriti, ker kot so že kolegi zgoraj v komentarjih omenili verjamem, da se bo njena razsežnost samo še povečevala, sedaj se res to kaže v prenasičenosti informacij na področju informiranja ljudi z vseh strani...temu dejansko lahko rečemo "bombardiranje" z vseh strani in človek postaja zmeden in prestrašen.
Verjamem, da nisem imela edina slabo izkušnjo ob prvem udaru covida v naši državi. Z začetka se nam je vse skupaj zdelo tako daleč, tam na Kitajskem, ah kje to k nam ne bo kar tako hitro prišlo. In čez noč nas je udarila novica, da je virus potrjen in prisoten v Sloveniji...in potem se je pričelo to dobesedno "vojno bombardiranje" prebivalcev z virusom. Non stop je bilo na vseh možnih novicah koliko ljudi je umrlo, kaj vse se nam lahko zgodi, zdravila ni, slike trupel, ki jih v Italiji odvažajo iz mest in kriki ljudi, ki so proti, da so ta trupla pripeljali na "hrambo" k njim, ker je povsod že zmanjkovalo prostora.
Zajela nas je globalna panika, nemoč in zaprli smo se čez noč v svoja stanovanja, hiše itd.... Je takrat kdo razmišljal kakšen bi bil dober bojni plan, da premagamo to skupaj, kako bi informirali ljudi, mogoče v to vključili neke pametne vmesne inštitucije, ki bi na strokoven in vseeno empatičen način ljudem razložile kaj se dogaja in kako to preprečiti? je kdo pomislil na družine v stiski, na šolanje otrok, na bolne, stare itd...zajela nas je samo globalna panika in v tistem trenutku vsak človek intuitivno poskrbi zase in za svoje. In ja tukaj lahko tisti trenutek govorimo o tribalizaciji družbe, saj se zapreš v "krog svojih ljudi" kjer se počutiš varnega.
Smo pa ljudje socialna bitja in v čisto zaprte koncepte takih družb ne verjamem, saj smo vedno bili po duši popotniki in smo radi spoznavali novo in drugačno...naša osnovna napaka je samo, da ljudje zelo težko sprejemajo drugačnost in se ji prilagajamo, zato se potem ljudje zatekajo k ekstremizmu saj se mi zdi, da iz vsake take osebe potem v ozadju izhaja neko "trpljenje". Iz nekega njenega življenjskega obdobja, kar se pa potem kasneje izkaže, da vse te negativne izkušnje nosiš naprej namesto, da bi se trudili biti boljši in dobesedno delati nasprotno od tega kar smo pretrpeli.
Mladi se od časa vzpona interneta pospešeno zapirajo vase in že globalno živijo v nekih svojih "boljših" svetovih z novodobno boleznijo iskanja samega sebe v tem novodobnem svetu. Mislim, da bo v prihodnosti to ena izmed globalnih problematik sveta, kako mlade motivirati in postavljati v neko "realno življenjsko stanje" tega sveta in zmanjševati neka popolna virtualna okolja, kjer se pa tudi vsa lepota in sovražnost teh izprijenost le teh prične....